Mami, pozabil sem

Prvi tedni šole so za nami. Otrok že pozna svojo učilnico, učiteljico, sošolce in šolski ritem. Potem pa se začnejo drobne vsakodnevne stvari.

Mami, kje je moja mapa?
Pozabil sem stekleničko.
Ne najdem copat.
Kaj moram jutri prinesti?

In starši pomagamo.

Poiščemo. Prinesemo. Spomnimo. Preverimo torbo. Pripravimo stvari za naslednji dan.
Seveda želimo pomagati. Toda prav v teh drobnih trenutkih se prvošolec uči nečesa zelo pomembnega:

skrbeti zase in za svoje stvari.

Prvošolec še ne zmore vsega sam

Ko otrok vstopi v prvi razred, ne postane čez noč organiziran šolar. Veliko stvari dela prvič. Zapomniti si mora, kaj sodi v torbo, kam odloži mapo, kje pusti copate, kaj mora prinesti domov in kaj naslednji dan odnesti nazaj v šolo. Zato pomoč potrebuje.

Pomembno pa je, kakšno pomoč mu ponudimo.

Če mu vsak večer pripravimo torbo, poiščemo vse manjkajoče stvari in ga zjutraj spomnimo na vsako podrobnost, bo morda res vedno pripravljen. Toda ne bo se učil pripravljati sam.

Dobro vprašanje za starše zato ni samo:

»Kako mu lahko pomagam?«

Ampak tudi:

»Kaj od tega že lahko poskusi sam?«

Naredim zate. Narediva skupaj. Poskusi ti.

Samostojnost se ne začne z besedami:

»Zdaj si šolar. Znajdi se.«

Začne se veliko bolj postopno. Pri nekaterih stvareh bomo na začetku še veliko naredili za otroka. Potem lahko nekaj časa delava skupaj.

In počasi pridemo do:

»Poskusi ti. Jaz sem tukaj, če boš potreboval pomoč.«

Namesto:

»Pripravila sem ti torbo.«

lahko rečemo:

»Poglejva, kaj potrebuješ jutri. Ti pripravi, jaz bom zraven.«

Namesto da takoj poiščemo izgubljeno mapo:

»Kje si jo imel nazadnje? Kje bi jo lahko poiskal?«

In namesto:

»Ne pozabi stekleničke!«

lahko vprašamo:

»Je še kaj, kar potrebuješ za šolo?«

Razlika se zdi majhna.

Toda pri prvem načinu razmišljamo mi.

Pri drugem začne razmišljati otrok.

Kaj pa, ko nekaj pozabi?

Bo. In to je del učenja. To ne pomeni, da moramo namenoma čakati, da se otrok zmoti, ali ga pustiti v težavi samo zato, da se bo »naučil lekcije«. Pomeni pa, da nam ni treba vsakič skočiti pred njega in preprečiti vsake majhne posledice.

Če otrok nekaj pozabi, mu lahko pomagamo razmišljati:

»Kaj lahko zdaj narediš?«

Morda bo moral prositi za pomoč. Morda si bo naslednjič prej pripravil stvari. Morda se bo naučil, kam vedno odloži mapo. Prav skozi takšne drobne izkušnje počasi nastaja odgovornost.

Na kaj naj bodo starši pozorni?

Ne samo na to, ali je otrok danes vse naredil pravilno. Bolj pomembno je opazovati, ali počasi napreduje.

Ali začne sam iskati, preden pokliče odraslega?

Ali se spomni dela svoje rutine?

Ali poskusi rešiti manjšo težavo?

Ali zna prositi za pomoč, ko jo res potrebuje?

To so majhni znaki samostojnosti.

Cilj prvega razreda ni otrok, ki nikoli ničesar ne pozabi.

Cilj je otrok, ki počasi dobiva občutek:

To so moje stvari.
To je moja naloga.
To pa že znam.
Če česa ne znam, lahko vprašam.

Ta teden poskusite …

Izberite eno samo stvar, za katero boste ta teden nekoliko manj odgovorni vi in nekoliko bolj vaš prvošolec.

Morda pripravljanje torbe. Morda steklenička. Morda mapa.

Prvih nekaj dni naredita skupaj.

Potem bodite zraven in pustite, da poskusi sam.

In preden ga naslednjič avtomatično spomnite, se za trenutek ustavite.

Namesto:

»Ne pozabi stekleničke!«

vprašajte:

»Je še kaj, kar potrebuješ?«

Potem počakajte. Morda bo potreboval nekaj sekund. Prav v teh nekaj sekundah pa se počasi uči nekaj pomembnega:

razmišljati zase.