Ne želim več v šolo

Prvi šolski dnevi so za nami. Šola počasi neha biti nekaj novega in posebnega. Postaja vsakdan.
In prav takrat se lahko nekega jutra zgodi:

»Mami, jaz ne želim več v šolo.« Včasih pridejo tudi solze.

Za starša je tak trenutek težak. Še posebno zato, ker ne ve, kaj se skriva za temi besedami. Se je nekaj zgodilo? Se otrok ne znajde? Je osamljen? Je zanj vsega preveč?

Kot učiteljica bi staršem najprej rekla: vzemite otrokove besede resno, vendar se jih ne ustrašite prehitro.
 

Prvošolec se ne uči samo brati in pisati

Ko odrasli pomislimo na začetek šole, pogosto pomislimo na črke, številke, zvezke in domače naloge. Otrok pa se v prvih tednih uči še nečesa veliko večjega. Uči se živeti v novem okolju.

Zapomniti si mora, kam odloži svoje stvari. Poslušati navodilo, čeprav bi ravno takrat nekaj povedal. Počakati. Pospraviti. Poiskati pravi prostor. Prositi za pomoč. Se znajti v jedilnici. Ugotoviti, s kom bo med odmorom. Sprejeti, da učiteljica ne more vedno takoj priti prav k njemu.

Nobena od teh stvari sama po sebi ni velika. Vse skupaj pa je za šestletnika lahko precejšen zalogaj. To je nekaj, kar kot učitelji dobro vidimo. Otrok je lahko v šoli videti zadovoljen, sodeluje, se igra in opravi vse, kar je treba. Ko pride domov, pa je utrujen. Tam, kjer se počuti najbolj varno, napetost popusti.

In takrat lahko slišimo: »Jaz jutri ne grem več.« To še ne pomeni nujno, da je v šoli nekaj narobe. Lahko pomeni preprosto: »Danes je bilo zame veliko.«
 

Najprej poslušajmo, šele potem rešujmo

Starši želimo otroku pomagati. Zato hitro začnemo iskati razlog.
»Zakaj nočeš v šolo?«
»Ti je kdo kaj naredil?«
»Je bila učiteljica huda?«
»Se nihče ni hotel igrati s tabo?«

Toda otrok včasih preprosto ne zna odgovoriti na naš zakaj. Poskusimo drugače:
»Kaj ti je bilo danes v šoli najtežje?«
»Kateri del današnjega dne bi najraje preskočil?«
»Kaj bi ti jutri pomagalo?«

Potem mu pustimo čas.

Morda bomo izvedeli nekaj zelo majhnega: da ni vedel, kam mora dati mapo, da je bil zadnji pri oblačenju ali da ni našel prijatelja med odmorom. Za odraslega drobna stvar. Za prvošolca morda največja težava tistega dne.
 

Kaj pa, ko joka že zjutraj?

Takrat imamo najmanj časa in največjo željo, da bi stvar hitro rešili. Ni treba dolgega pogovora. Otroku lahko mirno rečemo:
»Vidim, da ti je danes težko iti v šolo. Razumem. Zdaj se bova pripravila in odšla, popoldne pa bova skupaj pogledala, kaj ti je bilo težko.« 

S tem naredimo dve pomembni stvari.

Otrokovega občutka ne zanikamo. Ne rečemo mu: »Saj ni nič.« Hkrati pa mu sporočimo, da verjamemo, da zmore nadaljevati svoj dan. Včasih odrasli iz ljubezni prehitro poskušamo odstraniti vse, kar je otroku neprijetno.

Toda otroku ni treba odstraniti vsake težave. Pomagati mu moramo, da počasi ugotovi, da jo lahko premaga.
 

Kdaj pa ni več samo prilagajanje?

Vsakega »Ne želim v šolo« ni treba spremeniti v velik problem. Prav tako pa ni dobro, da ponavljajočo se otrokovo stisko odpravimo z besedami: »Saj se bo navadil.«

Če se odpor do šole pogosto ponavlja, postaja močnejši ali začne vplivati tudi na otrokovo spanje, počutje in vsakdan, je dobro pogledati nekoliko globlje. Najprej se pogovorimo z otrokom. Nato tudi z učiteljico. Ne zato, da bi iskali krivca, ampak da sestavimo dve sliki.

Starši vidite otroka doma. Učiteljica ga vidi v šoli. Včasih šele obe sliki skupaj pokažeta, kaj otrok potrebuje.
 

Vsak otrok potrebuje svoj čas

Začetek prvega razreda ni tekmovanje v tem, kateri otrok se bo najhitreje navadil. Nekateri septembra v šolo skoraj stečejo. Drugi potrebujejo več časa. Nekdo hitro najde prijatelje, drugi nekaj časa opazuje. Eden komaj čaka, da bo vse naredil sam, drugi še potrebuje veliko bližine in potrditve. Otroci ne vstopijo v šolo z istega mesta. Zato jih ne primerjajmo.

Naša naloga v prvih tednih ni, da otrok čim prej postane »pravi šolar«. Pomagajmo mu, da počasi dobi občutek:
Poznam ta prostor.
Vem, kaj se od mene pričakuje.
Če česa ne znam, lahko vprašam.
Če mi je težko, lahko povem.
In jutri lahko poskusim znova.

Takrat šola počasi neha biti nekaj velikega in neznanega. Postaja njegov prostor.
 

Ta teden poskusite

Ko otrok pride iz šole, ga vsaj en dan ne vprašajte: »Kako je bilo v šoli?«
Namesto tega vprašajte: »Kaj ti je bilo danes najlažje in kaj najtežje?«

Ne popravljajte njegovega odgovora in ne ponudite takoj rešitve. Samo poslušajte. Morda boste skozi nekaj minut pogovora dobili majhen vpogled v svet, ki ga vaš prvošolec šele spoznava.