Nihče se noče igrati z mano.

»Danes se nihče ni hotel igrati z mano.«

Tak stavek starša hitro zaboli.
Najraje bi takoj vprašali: Kdo? Zakaj? Kaj se je zgodilo? Te je kdo odgnal?
Morda bi najraje že naslednje jutro govorili z učiteljico.

Toda preden začnemo reševati, je dobro najprej ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Za prvošolca namreč šola niso samo črke, številke in nove naloge. Zanj so zelo pomembni tudi drugi otroci.
S kom bom sedel? Kdo bo stal z mano v vrsti? H komu lahko pristopim med odmorom? Se lahko pridružim igri?

Občutek, da nekam spada, je lahko v teh prvih tednih pomembnejši od marsičesa, kar se dogaja pri pouku.

Včasih ne gre za to, da ga drugi nočejo

Kot učiteljica med odmori pogosto vidim prizor, ki ga starši doma ne morete videti.
Otrok stoji nekaj korakov stran od skupine. Opazuje igro. Rad bi se pridružil, vendar ne ve, kako.
Čaka.

Morda upa, da ga bo kdo opazil in povabil. Morda pristopi, a ničesar ne reče. Morda nekaj tiho vpraša, vendar ga v živahni igri nihče ne sliši.

Potem pride domov in pove:

»Nihče se noče igrati z mano.«

Njegove besede je treba vzeti resno. Ni pa treba takoj sklepati, da ga sošolci ne marajo ali izključujejo.
Namesto:

»Kdo se ni hotel igrati s tabo?«

ga lahko vprašamo:

»Kaj se je zgodilo, ko si se želel pridružiti?«

Ali:

»Kaj si naredil, ko si videl, da se drugi igrajo?«

Odgovor nam lahko pokaže nekaj povsem drugega: otrok si želi družbe, vendar še ne ve, kako narediti prvi korak.

Ne iščimo mu prijatelja. Dajmo mu besede.

Ko vidimo, da je otrok osamljen, bi najraje stvar uredili namesto njega.
Toda veliko bolj mu bomo pomagali, če ga naučimo, kaj lahko naredi sam.
Včasih potrebuje samo nekaj besed.
Za začetek so dovolj tri povedi:

»Se lahko igram z vami?«
»Kaj se igrate?«
»Bi se šel/šla z mano …?«

Nam odraslim se zdijo preproste.
Za šestletnika, ki stoji pred skupino otrok in zbira pogum, pa niso vedno.
Ko otrok te besede nekajkrat izgovori doma, mu bodo naslednjič na igrišču nekoliko bolj domače.

Kaj pa, če rečejo ne?

Tudi to se bo zgodilo.
In tu otrok potrebuje našo pomoč pri razumevanju nečesa pomembnega.

»Danes se niso želeli igrati z mano.«

ni isto kot:

»Nihče me ne mara.«

Morda je bila igra že v polnem teku. Morda se je otrok obrnil na enega sošolca, ki se je takrat želel igrati nekaj drugega.

En »ne« še ne pove, kakšno mesto ima otrok med sošolci. Lahko poskusi pri drugem otroku. Lahko predlaga svojo igro. Lahko poskusi naslednji odmor.

Če pa se zgodba ponavlja, je drugače. Če otrok pogosto ostaja sam, ga drugi vztrajno odganjajo, se začne bati odmorov ali večkrat pripoveduje, da ga ne sprejmejo, se je dobro pogovoriti z učiteljico.

Starši vidite, kako otrok svojo izkušnjo doživlja doma. Učiteljica pa lahko vidi, kaj se med otroki dejansko dogaja v šoli.

Včasih potrebujemo obe sliki.

Ni treba, da mu prijatelja poiščemo mi

Naš cilj ni, da poskrbimo, da bo otrok vedno imel nekoga za igro.
Želimo, da počasi dobi izkušnjo:

Znam pristopiti.
Znam vprašati.
Znam nekaj predlagati.

Če prvič ne uspe, lahko poskusim še enkrat.
Če ne zmorem sam, lahko prosim za pomoč.
Tudi tega se prvošolec šele uči.
Tako kot se uči pripraviti torbo, poiskati svojo učilnico ali pospraviti stvari, se uči tudi stopiti do drugega otroka in reči:

»Se lahko igram z vami?«

Ta teden poskusite …

Vzemite si doma pet minut in se igrajta šolski odmor.
Vi bodite skupina otrok. Vaš prvošolec pa naj pristopi in poskusi eno od treh povedi:

»Se lahko igram z vami?«
»Kaj se igrate?«
»Bi se šel/šla z mano …?«

Potem zamenjajta vlogi.
Ni treba vaditi, dokler ne bo »pravilno«. Prav tako ga naslednje jutro ni treba spraševati, ali bo to zagotovo naredil.
Dovolj je, da je te besede enkrat ali dvakrat že izgovoril.
Lahko mu rečete samo:

»Zdaj imaš eno idejo več, ki jo lahko poskusiš.«

Včasih otrok ne potrebuje odraslega, ki bo težavo rešil namesto njega.
Potrebuje nekaj besed, malo vaje in priložnost, da naslednji korak naredi sam.